Vzpon evropskega neofašizma in kako je s tem pri nas?

 

V zadnjem času je po celotni Evropi moč občutiti dramatičen vzpon skrajne desnice. V luči ekonomske krize in vedno večje razredne razlsojenosti, krize socialne države in restriktivne imigrantske politike Evropkse Unije, je moč pričakovati, da se bodo razmerja sil še dodatno zaostrila.Katere sile se danes lahko zoperstavijo skrajni Desnici? Institucionalna Levica že od padca realno-obstoječih socializmov ni formulirala nobene alternativne politike, njena naloga je bila zreducirana na sledenje populističnim temam in na humaniziranje in mehčanje desničarskega diskurza. V Evropi obstaja le ena Levica, to je, zunajparlamentarna levica, ki se organizira v socialnih centrih, skvotih, nevladnih organizacijah, nekaterih sindikatih in seveda družbenih gibanjih (alterglobalizacijsko gibanje). Ta levica je danes soočena z ogromnim izzivom in grožnjo. Kako se namreč spopasti s skrajno desnico, neofašizmom?

Neofašistična ideologija ne deluje več po klasičnih bioloških diskvalifikacijah, je veliko bolj izmuzljiva in uporablja perfidne tehnike. To seveda ne pomeni, da ne temelji na rasizmu in nasilju,a vendarle vsaj v medijskem svetu, v uradnih diskurzih, neofašisti svoje argumnete zavijajo tako v pravno kot kulturno preobleko. Politični boji so danes premeščeni na raven kulture, kulturalizacija pa postaja vladajoča ideologija. Tako recimo italijanski fašisti hodijo v Izrael v poklon njihovi vladi, v smislu mi nimamo nič proti Židom. Imamo pa veliko proti Romom v Italiji, ki se nočejo integrirati in so nasilni. Tako so v Italiji že nekaj časa razglašene izredne razmere. Vojska lahko torej posreduje, kadar to veleva situacija. Nizozemski ekstremni desničar Geert Wilders, znan po svojih ksenofobnih izpadih v parlamentu, muslimane obtožuje fašizma. Muslimani so namreč diskriminatorni do gejevske populacije, Koran pa je le različica Hitlerjevega Mein Kampfa. Tako Wilders. No, sporočilo neofašistov je jasno: treba je varoati naše evropske in nacioanlne meje, tudi s silo, če je potrebno proti kakšnemukoli Drugemu, ki ogroža pravo in čisto identiteto. Saj veste, sedaj, v času globalizacije smo kot na prepihu, tujci nam kradejo službe, ne govorijo našega jezika in nimajo nobenega spoštovanja do naše kulture. Preprosto se ne znajo in nočejo integrirati v našo družbo. To sporočilo je le hrbtna stran uradne politike EU, ki je pravzaprav sinteza na eni strani tehnobirokratizma in kulturne folkloristike na drugi strani. Evropolitika skuša na vsak način zajeziti priseljevanje, kar se kaže v zaostreni azilni politiki, ustvarjanju centrov za odstranjevanje tujcev, splošni schengenski trdnjavi in režimu. Znotraj takšnega režima discpline in nadzora se zdi neofašistični odgovor kakor organski podaljšek zastavljenih mej in politik evrokratov.

 

A tudi v naši dolini šentflorjanski se dogajajo v zadnjih letih skrajno zastrašujoči dogodki. Ob Janševi vladavini se je razpasel domoljubni diskurz. Sedaj mora biti vsak Slovenec ponosen na Slovenijo, v nasprotnem primeru mu gozi izbris, kolaboracija s pripadniki JNA in obtožba zaničevalca nacionalne osamosvojitve. Izumljena je bila tudi nova oblika ksenofobije: borce za čloekove pravice in izbrisane so obtožili sovraštva proti Slovencem, se pravi so tudi levičarji ksenofobni. Bili smo priča ideološki ofenzivi nacionalizma, poveličevanju osamsvojitvene ‚vojne’ preko javne teleizije. Razpihovalo se je, in se še vedno sovraštvo proti Hrvatom in Hrvaški. Ob tem straši dejstvo, da so neofašistične skupine (na primer Blood and Honour ali Tukaj je Slovenija) dobro organizirane in promovirajo domoljubno ideologijo preko nalepk, grafitov, predavanj in glasbe. Njihova ključna ciljna skupina so mladi, ki so v družbi strukturno marginalizirani. Izjemno problematično je dejstvo, da uradna politika ob teh dogodkih molči, ali pa celo podpira domoljubne akcije preko raznih ciilnih iniciativ. Poleg ideološkega pohoda je v zadnjem času zaznati tudi fizično prezentnost neofašistov in vedno večje nasilje na ulicah. Zadnja v vrsti neofašističnih akcij je organizacija shoda proti grandji džamije v Ljubljani. Za svoj simbolni datum so si zbrali 27.4. , kar pomeni, da imajo namen pisati novo domoljubno zgodovino, ki z antifašizmom nima nobene povezave. Domoljubna zgodovina je domobranska zgodovina. A ta simbolna reapropriacija je ravno teren, kjer dandanes potekajo ključni ideološki boji. Ta ideološki boj je sedaj dobil še kako realno ost. Začel je posegati v osvajanje fizičnega prostora, dobil je svoj pravi obraz v mestu Ljubljana. Poleg perfidnih ideolških proeblik neofašizma ne smemo pozabiti na militarno organiziranje, ki ga sestavlja enostavna taktika: zavzemati ulico za ulico in držati prostor. Neofašistična cona postane nedostopna za drugačemisleče in vse drugačne. Pogosto so izpostavljeni fizičnim napadom. Vse to se v veliki meri dogaja po Italiji, predvsem prednjači Rim, ki je pred časom dobil za župana deklariranega fašista. Postavlja se vprašanje, ali se bo nekaj podobnega začelo tudi pri nas?

 

Če je za antifašizem na mestu kakšna zgodovinska lekcija, je to gotovo organizacija in dediščina nemškega povojnega antifašizma: ulic se jim ne sme pustiti nikoli več. Več kot očitno je, da je tudi pri nas prišel čas za kontinuirano antifašistično akcijo. In ne pustimo, da se bodo partizani začeli obračati v grobu, ker oni se niso borili za takšno domoljubje, pač pa za odpravo izkoriščanja in domiancije, tako izpod nacizma kot od lokalnih različic fašizma.